Ozaveščanje v antropocenu: z zaščito čebel branimo nas

  • 31 maj 2021 |
  • velikost pisave

Antropocen je geološka doba v kateri največje spremembe povzroča človek s svojim delovanjem. Naša dejanja, še posebej v tem obdobju, se kažejo v izkoriščanju naravnih virov, uničevanju naravnih habitatov, veliki uporabi kemikalij… In vendar je v naših glavah in rokah tudi moč, da delamo drugače. Urbano čebelarstvo je ena od poti preko katere lahko ozaveščamo na več ravneh – ozaveščanje mora potekati znotraj regionalnih in lokalnih institucij, v proizvodnem sektorju pa vse do prebivalcev, še posebej najmlajših.

Preveliko izkoriščanje naravnih virov, uničevanje naravnih habitatov, velika uporaba kemikalij v kmetijskih in industrijskih sistemih v naši antropoceni dobi je privedla do velike ogroženosti živalskih in rastlinskih vrst, kar se od leta 1950 naprej kaže v stalnem zmanjševanju števila vrst. Nedavne znanstvene raziskave medonosnih in divjih čebel kažejo povečano ogroženost populacije opraševalcev ter možne posledice zmanjšanja njihovega števila.

Degradacija naravnih habitatov opraševalcev zaradi intenzivnega kmetovanja in velika uporaba pesticidov v kmetijski pridelavi je privedla do širitve umetnih okolij kot so urbana in pri-urbana območja v katerih opraševalci iščejo zatočišče. V resnici so urbana območja običajno toplejša, manj soparna, nudijo pašo čez daljši del leta in so na splošno manj onesnažena s pesticidi kot bližnja kmetijska področja.

Seveda bi mestne institucije morale narediti več za primerno zaščito in ohranjanje biodiverzitete ter opraševalcem »izreči« dobrodošlico; še posebej z ozaveščanjem in izobraževanjem prebivalcev, lahko pomembno prispevajo k boljši sprejetosti insektov v njihovih mestih. Pa vendar smo še vedno priče mistificiranju žuželk, še posebej, če le-te lahko pičijo. Slednje še posebej velja za urbana okolja in je neposredno povezano s pomanjkanjem znanja in razumevanja, zato moramo to spremeniti.

K ozaveščanju moramo pristopiti na več ravneh in z različnimi instrumenti in orodji. Najprej morajo institucije (regionalne in lokalne institucije) s povečanjem razumevanja o pomembnosti ohranjanja biodiverzitete v mestih dvigniti ozaveščenost znotraj svojih organizacij. To področje moraj vgraditi v svojo »celostno strategijo« ter vključiti različne oddelke, ki bodo okolijske vidike izvajali kot enega glavnih vodil njihovega dnevnega procesa odločanja.

Drugi je proizvodni sektor, ki deluje v urbanih in v pri-urbanih območjih; kmete, podjetja in strokovnjake je potrebno podučiti o priložnostih, ki izhajajo iz “bolj zelenega okolja” in kako lahko k temu prispevajo s svojimi vsakodnevnimi dejanji. Biti »zelen« je v teh časih lahko zelo dobra marketinška poteza tako za kmetijski kot industrijski sektor.

In nazadnje državljani! To je verjetno največji izziv. Dviganje ozaveščanja o pomembnosti zaščite okolja, ohranjanju biodiverzitete in vlogi opraševalcev je dolgotrajen proces, ki potrebuje svoj čas in nenehna prizadevanja, da bi prišli do oprijemljivih rezultatov.

Delo na ozaveščenosti državljanov pomeni začeti v šolah: izobraževanje je motor, ki ustvarja odgovorne in ozaveščene državljane; učenje šolarjev in študentov pa pogosto pomeni tudi učenje njihovih družin.

Celoten članek je objavljen v 4. časopisu (TUKAJ) v okviru projekta BeePathnet (URBACT Transfer Networks) v okviru katerega Ljubljana svojo dobro prakso urbanega čebelarjenja prenaša v 5 evropskih mest: Amarante (Portugalska), Bydgoszcz (Poljska), Cesena (Italija), Hegyvidek (Madžarska) in Nea Propontida (Grčija).

Mario Laghi, Cesena in Vesna Erhart, Slovenija

BeePathNet

pokosili

Fig.2 redline article

nazaj na vrh